Kako pomagati otrokom skozi COVID-19 obdobje?

Izbruh koronavirusa je povzročil velike motnje v vsakdanjem življenju in otroci te spremembe močno občutijo. COVID-19 prinaša zaprtje šol, odpovedane dogodke, ločitev od prijateljev in s tem občutke, kot so tesnoba, stres, žalost in negotovost. Otroci se s takšnimi čustvi spopadajo na različne načine, vsi pa bi se sedaj morali počutiti bolj ljubljene in podprte kot kdaj koli prej. Tudi vrnitev v šolo, ko bo prišel čas za to, za mnoge učence in starše ne bo samo dobrodošla, ampak bo tudi vznemirljiva, tesnobna ali celo strašljiva.

Večina otrok bo s podporo staršev in drugih družinskih članov težave dobro obvladala, tudi če kaže znake tesnobe ali zaskrbljenosti, na primer težave s spanjem ali koncentracijo.

Kako ravnati z otroci s tveganjem za intenzivnejše reakcije?

Te vključujejo hudo tesnobo in  depresijo. Dejavniki tveganja lahko vključujejo že obstoječe težave z duševnim zdravjem, predhodne travmatične izkušnje ali zlorabe, nestabilnost družine ali izgubo ljubljene osebe. Starši in negovalci - na strokovnjake se obrnite, če imajo otroci več kot 2 tedna pomembne spremembe v vedenju ali katerega od spodnjih simptomov, ki jih prej ni bilo: 
1. Simptomi značilni za predšolske otroke: sesanje palca, mokrenje v postelji, oklepanje staršev, motnje spanja, izguba apetita, strah pred temo, regresija v vedenju in umik.
2. Simptomi značilni za osnovnošolske otroke: razdražljivost, agresivnost, nočne more, izogibanje šolskim obveznostim, slaba koncentracija in umik od dejavnosti in prijateljev.
3. Simptomi značilni za mladostnike: motnje spanja in prehranjevanja, vznemirjenost, naraščanje konfliktov, fizične pritožbe, prestopniško vedenje in slaba koncentracija.

Kako lahko otrokom pomagate pri razpletanju vseh čustev, strahov in občutkov? 

  1. Zaposlite svoje otroke. Poskrbite, da čim bolje sledijo šolskim nalogam. Nič od tega ni enostavno. Pomaga, če ostanete osredotočeni na to, kar lahko naredite, da okrepite njihov občutek samonadzora in otrokom zagotovite, da so v redu in da se bo stanje izboljšalo.

  2. Otroci se bodo odzvali in sledili vašim reakcijam. Bodite vzor. Priznavanje neke stopnje zaskrbljenosti (brez panike) je primerno in lahko vodi do potrebnih ukrepov, ki zmanjšajo tveganje za bolezen. Če otroke naučite pozitivnih preventivnih ukrepov, se z njimi pogovorite o svojih strahovih in jim daste občutek, da lahko nadzorujejo tveganje za okužbo, lahko zmanjšate tesnobo. To je tudi izjemna priložnost za odrasle, da z otrokom modelirajo reševanje problemov, prilagodljivost in sočutje, saj vsi prilagajamo dnevne urnike, usklajujemo delo in druge dejavnosti, drugače preživljamo prosti čas, obdelujemo nove informacije, se povezujemo in podpiramo.

  3. Zavedajte se, kako govorite o COVID-19. Vaša komunikacija o COVID-19 lahko poveča ali zmanjša strah vašega otroka. Otroka spomnite, da boste storili boste vse, kar je v vaši moči, da bodo vaši ljubljeni varni in zdravi.

  4. Pojasnite socialno distanciranje. Otroci verjetno ne razumejo popolnoma, zakaj jim starši ne dovolite biti s prijatelji. Socialno distanciranje pomeni, da se držimo stran od drugih, dokler ni pod nadzorom tveganje za okužbo s COVID-19. Če starejšim otrokom razložimo "poravnaj krivuljo", bodo lažje razumeli pomen socialne distanciranosti. "Krivuljo ravnamo", tako da upoštevamo smernice zdravstvenih strokovnjakov in tako zmanjšamo število okuženih.

  5. Osredotočite se na pozitivno. Izkoristite čas, ki ga imate kot družina. Naj bo zabavno, smejte se in se ponovno povežite z naravo. Starejšim otrokom dovolite, da se virtualno povežejo s prijatelji. Situacija je stresna in bo, kot vse kaže, taka še nekaj časa. Namesto, da otroke prisiljujete k nečemu za vsako ceno, se »pocrkljajte«, berite knjige, gradite utrdbe, rešujte uganke, kuhajte in pecite, slikajte … Čeprav to ni najboljši čas, poskrbite da bo prijeten.

  6. Vzpostavite in vzdržujte dnevno rutino. Vodenje rednega urnika zagotavlja občutek nadzora, predvidljivosti, umirjenosti in dobrega počutja. Otrokom in drugim družinskim članom to pomaga tudi pri spoštovanju potrebe po mirnem ali neprekinjenem času zase.

Pedagoška psihologinja Zubeida Dasgupta poudarja pomen strukture za otroke: "Vemo, kako se ljudje soočajo z negotovostjo ali zaskrbljenostjo, nekatere gotovosti in malo strukture resnično pomaga. Gre za ravnovesje – imeti strukturo in vključiti nekaj zabave. Koristno bi bilo razmisliti o tem, kako ločujemo delavnike in vikende."

7. Spremljajte in omejujte gledanje televizije, interneta in družabnih omrežij – tako zase kot za svoje otroke. Poslušanje nenehnih posodobitev o COVID-19 lahko poveča strah in tesnobo. Razvojno neustrezne informacije ali informacije, namenjene odraslim, lahko povzročijo tesnobo ali zmedo, zlasti pri majhnih otrocih.

8. Naslovite govorice in netočne informacije. Pojasnite svojemu otroku, da lahko številne zgodbe o COVID-19 vključujejo govorice in netočne informacije. Zlasti starejši otroci lahko dostopajo do številnih informacij, ki vsebujejo netočnosti. Pogovorite se s svojim otrokom o dejanskih informacijah o bolezni.

9. Popravite napačne informacije. Otroci si pogosto predstavljajo situacije, ki so slabše od resničnosti, zato razvojno ustrezna dejstva zmanjšajo strah. Pojasnite preproste varnostne korake. Povejte svojemu otroku, da se ta bolezen širi med ljudmi, ki so v tesnem medsebojnem stiku, ko okužena oseba kašlja ali kiha ali ko se dotakne okuženih predmetov ali površin. Informacije naj bodo starosti primerne.

10. Vzemite si čas za pogovor. Naj vas vodijo vprašanja vaših otrok. Na njihova vprašanja odgovorite po pravici, vendar ne ponujajte nepotrebnih podrobnosti ali dejstev. Ne izogibajte se informacijam, za katere strokovnjaki menijo, da so ključne za dobro počutje vaših otrok. Otroci in mladostniki pogosto ne spregovorijo o svojih pomislekih, ker so zmedeni ali ne želijo, da bi bili njihovi bližnji v skrbeh.

Svoje otroke vključite v odločanje o družinskih načrtih, razporejanje in pomoč pri opravilih doma. Spodbujajte jih, da izrazijo svoje misli, skrbi in občutke. Bodite dober poslušalec in ne pozabite dihati, ki je dragoceno orodje za umirjanje živčnega sistema.

Napisala: Ksenja Lorber – mama, učiteljica in mediatorka